Priplazil se je
k meni
možic.
Rdeča uhlja
je imel.
Da bo z njima slišal
Irka.
Oči rdeči jagodi,
dva prepovedana sadova,
ukradena s cvetne gredice
dvospolnika Rona.
Zavil se je v kožušček
iz sive zajčje dlake,
se zleknil na zofo
in mi govoril:
"Boš gledala v vodo,
v njej NE videla svojega odseva.
Pred ogledalom česala lase,
uzrla v njem zrcalno dvoličnost,
sebe pa NE.
Boš v okrvavljeni postelji spala.
V zibko polagala mrtve otročiče,
se s svojim edinorojencem ljubila,
kotila uhljate goliče.
Zbujala se z okusom semen
iz sanj,
ki bodo resnica.
Mladosti popke jemala,
hlastala za soncem spokoja.
Se boš z zgodnjimi jutri
od lune poslavljat hodila,
častila njih hladno svežino.
Tvoje želje bodo prah
ulovljenih metuljev.
Upanja - gorovja pozabljenih morij,
strasti - dim pogašenih ognjev."
*
Besno je Ivan zavpil:
»HOTE SI S HUDIČEM PODPISALA
POGODBO!!
Naj crkne podgana!«
... iz zbirke Destrukcija; Apokalipsa, Ljubljana
1996