Na tvoji črni dlani
so vse poti odprte
tudi tiste ki jih ni.

Pred plahostjo tvojih oči
bežijo sence smeha.
Dan se je ujel v mrežo
spogledovanj in čaranj.

Na tvoji črni dlani
so odprti potoki žeje.
In tvoje grlo je katedrala
z okrašenimi noži
ki prebadajo sonce glasilk.

Na tvoji za čoln
veliki dlani se ziblje
privolitev med bitjo in ničem
ki jo branjevke zavijajo
v časopisni papir skupaj
s česnom in obvezno šalotko.

Preboden s sabo
zunaj sebe čakam
da se mi zgodiš.
Po navadi je to
med kuhanjem
in v predpasniku
kjer se hrana meša
z vonjem po spolovilu.

Kot prezgodaj
vzhajan kruh
kipiš pod kvasom
mojih dotikov.

Kot rešnje telo
se daješ zame.
Jem te kot polteno hostjo.
S tvoje kože ližem sol jezika.
Z oljem iz mirte me natiraš
kot da obhajaš mojo
pravkar rojeno smrt.

Na črnini tvojih dlani
je zemljevid ugrezov
narisan v linijah potokov
stalnih v prenikanju.
Simfonija suhih strug
me je začarala v krompir.

Na hrani zemlje
sva postavila svetišče.
Najine brazde so podobne
brazgotinam črnih oljk.

Na zorani njivi votlih teles
ujeta v školjko
gluhih odmevov
sva vedno že tam
kjer sva bila na začetku.

In postelja razžrtih dni
pojočih odo moljem
bo ostala nepostlana.

Pod njo poleg posode
za urin pa edina prošnja:
Odeni me s slepoto
da ne bom sanjal angelov.

vidzigon