16. julij 1945.
Datum je točen.
Kar je redkost za določanje obdobij.
Puščava.
Dvom se razblini.
Naravni smo in narava
nam v celoti ustreže v malenkostih.
Odtegnjen pogled se zatakne za misli.
Poblisk iz Einsteinovega očesa razmakne oblake v obroč.
Pod obzorjem spijo prekrokani ptiči
z betonskimi krili, iz katerih se cedijo sline.
Zaklonišča cvetijo z oprašenimi ljudmi.
Zrak diha nakopičena stoletja zatohlosti.
Konzerve sipljejo slapove svetovnih morij.
Stene si pripovedujejo najlepše zgodbe otroštva.
Maske se zažrejo v obraz in koža je napeta struna,
s katere bežijo presihajoči vojaki vsakdana.
V ustrezno razpolovno dobo vtaknemo približno petdeset let.
Drugo polovico Plutonija uzreš štiriindvajset tisoč dvesto let kasneje.
Premalo nas bo dovolj, da se bomo razumeli.
Odstotek pojenja in absolutno je popolnoma odveč.
Izrojena goba raste skozi atomske veke; pršimo skoznje,
kakor tresljaji na tkanini vgraviranih valov.
Enačba je prilagojena natančnemu izračunu posledic
in antropološko gledano smo poceni roba
z dragocenim iztržkom.
Vse luči neba so uprte v mesene gmote
in vsak posamezen snop sija se poljublja
strastno v neznatnem spočetju.
Razvoj je drag.
Svoboda najdražja.
Pesek presušeno ječi v molitvi.
Kamor pljuneš, začne kliti kri.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dare Gozdnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!