Na veke ti lega reke šumenje,
ki je že od nekdaj je tvoja vodnica
vseh misli, občutij brezčasna kraljica.
Prestreza tvoj krik in vse hrepenenje.

Telo samosvoje ne čaka življenja,
to samo poglede v modrino ti nudi,
ko pljuč širnih ritem loviti se trudi
in bitje srca se z mehkobo sanj menja.

So svetli še dnevi in deček lovi
utrinke sezon, nebesnih ptic petje.
Potrebe za tretjim očesom sploh ni,

v sebi ohranjaš vse svoje imetje,
ker kar ti je dano, pogum izkriči.
Poglej rečni breg. Pomlad bo in cvetje.

Lidija Brezavšček - kočijaž