Siguran sam da tražiš odgovore,
a ja ne znam ni moguća pitanja,
zaista ne znam, Helena...
Mislim da bi me sigurno pitala
gde sam te prvi put video...
i kako sam uopšte znao da si to ti...
Ne znam, Helena...
Možda sam te spazio
u odlomcima sećanja
na neki od prethodnih života,
a možda nisam,
možda te i nisam video,
možda te nikada nisam video,
nego samo osetio tvoj dah,
nekakav nejasan titraj
između sedmog i osmog rebra,
ili negde duboko u krvotoku.
Kako sam znao...
A kako bih mogao znati...
Po otkucajima,
jedino po otkucajima,
ili po tome
što su utihnule sve ptice
u meni,
što se sav bol
u momentu pretvorio
u jedan jedini zvuk
i samo ja sam ga čuo,
osetio,
poznao...
Tražimo se u pitanjima
i odgovorima
na ta ista, nepostavljena pitanja
ili na neka druga,
koja još nisam uspeo da smislim...
ili samo nemam snage da ih sebi priznam...
Odgovori leže, verovatno,
baš u tim i u takvim pitanjima,
nepostavljenim,
još nesmišljenim,
očekivanim,
pravim...
Ne znam,
zaista ne znam, Helena...
Dobro jutro Milen,
res se človek kaj vpraša in bolj kot se sprašuje, manj se ve odgovor...
Lepa pesem. Ima v sebi več, kot samo vprašanje.
Lep pozdrav,Irena,hope
Pesem kot nagovor drugemu, v avtorjevem primeru neki ženski. Vprašanja njej in vprašanja samemu sebi, besede, ki se dotikajo krhkosti, zmuzljivosti in negotovosti medčloveških odnosov: kdo si ti, drugi, druga, od kje prihajaš, si stvarna oseba ali prihajaš le iz spomina? Si le moja projekcija, želja, si odmev iz preteklosti? Avtor ne opisuje osebe, ki jo nagovarja, ne konkretizira je, ne opisuje je, ampak ji pusti, da obstaja le kot slutnja, kot nedoločen občutek telesa; da obstaja kot možnost neke ženske.
Lep pozdrav, Franci
Hvala najlepše, Franci!!
Lp, Milen
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milen Šelmić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!