Moje

besede

niso pomembne.

Niti

zaporedje

besednih zvez.

Še manj verzi,

sklopi sestavkov

in celotna pesem.

Le opazno,

ki se rojeva v slikah

daje energijo za premik

starega znanja v svežino misli.

Premalo berem za seboj.

Pogled mi zdrsne na črnilu.

Zapisano

koraka v podobe sanj,

ki sem jih nekoč zagledal

v stari knjigi Slovaške pravljice.

Učimo se jezika smrti

kot abecede usmiljenja

v stavku pogube.

Ta prinaša

rešitev epske zgodbe

v romanu življenja.

In vsa vera iz otroštva

v starosti sveti svetleje.

Črnilo smo,

ki reže v belino.

Skozi zarezo se rodimo.

Dare Gozdnikar