I.
ulica v kateri si se rodil je
majhna nekaj hiš urejenih
v strogih vrstah za vsako
dvajset kvadratov vrta
za zelenjavo za bazen
za španski bezeg
za kavice s sosedami za psa
po sredi nekaj metrov asfalta grobega
še danes te zaskelijo kolena ob robu
ista luknja v katero si se sedemleten
prekucnil z novim zlatorumenim kolesom
si zlomil ključnico pretresel možgane
in prvič spoznal da ženske
najbolj privlačijo ranjeni moški
II.
po vrtovih po balkonih posedajo
spomini vsako desetletje jih spere
bližnja reka osemdesetletni sosed
te je pestoval na kolenih pel
moj očka ima konjička dva
a capella hrbtenica ni več vzdržala
teže harmonike spogledala sta se
ti modrook on ves bel ničesar
te ni bilo strah
ker še nisi vedel za smrt
III.
preko ograje na drugi strani še
razrašča kosmulja v juliju kisla
narabutana nekoliko slajša njena senca
zatočišče med opoldansko
igro njeni listi zardeli ob prvem
poljubu naslednji dan si se
odselil in nobene ustnice nikoli več
niso imele okusa po kosmuljah
IV.
ulica v kateri si se rodil ima ime
po lipah po brezah po kostanjih
po topolih po hrastih
le dreves ni več v njej
Da, kaj naj rečem, takole gre življenje, ampak drevesa bi lahko še marsikje stala, da bi bila v ponos imenom ulic. Bravo, lepo.
lp GJ
Hvala, gorskijavor :)
Čudovita!
Tudi jaz poznam okus kosmulj.
Lp
Irena
Uau, hvala, Irena :D
urednica
Poslano:
23. 07. 2016 ob 11:35
Spremenjeno:
23. 07. 2016 ob 12:20
Oko spomina - pesem o odraščanju, ki z inserti, natančnimi miniaturami in z vmesnimi prostori, kjer je bazen megličavega spominjanja, odpira albume in zavibrira (pra)spomin bralca, tako se pesem iz intimnosti prerine v univerzalnost ... čestitke,
Ana
Hvala, Andrejka :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kristian Koželj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!