Kako sem opazovala pokop poezije in si mislila svoje
Zadnje čase je precej popularno pokopavati mrtve
Izgubljen
Mrtev
Razrezan
Mrtev
Obstal v množici ki ga potiska ob tla
Mrtev
Pogosto se zatipkam in napišem kaj
O vračih
Kako so vlekli vrvice in nosili perje po vsem
Telesu
Ničesar niso razumeli
Razen sonca
Mu postavili obliko
Ga nosili na ramenih
Kot križ
Kot
Smrt
Ni tako preprosto da bi lahko
Poslal čez zid in rekel zdaj
Tega
Ni
Več
Mislim da se razkraja precej bolj počasi
Da so še kosti in kosti
Niso narejene iz življenja
Čakati moraš seveda
Da zagledaš spremembo da ti lobanja
Poči po vsej širini in se končno lahko pohvališ
Da tudi ti
Umiraš
Da si del
Velikega sistema
V katerem se časti povprečno bivanje
Z univerzalnim pokopom na
Koncu in samo konce
Čakamo
Le da nihče ne vidi
Da je konec nagrada
Ki si je nikoli nismo mogli
Privoščiti
Ko sem jo prvič prebrala, me je zmotil naslov, potem pa se je ta pokop zazdel kot simbol za razkosavanje, filigransko pregledovanje, vživljanje v nemogoče in v elemente obstajanja, kot to počnemo pri pesnjenju in s tem na nek način puščamo za seboj plasti, ki smo jih že predelali ... v bistvu pa se lahko bere tudi kot opazovanje razpada civilizacije ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 19. 07. 2016 ob 17:39
- Prebrano 775 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 448.5
- Število ocen: 13