Vse manj ljubezni,
dobrote in humanosti
je v ljudeh, vsi radi
imajo samo sebe,
to briga morala,
bi biti vseh.
Da tujci ne bili bi vsi,
le stena mala nas deli,
ko zrli bomo si v oči
in vedeli ne bomo
kmalu več, da sosed mi
najbližji si, prav ti!
Na ulicah po belem
dnevu, v mestih,
kmalu še v vaseh, se
srečevali bomo,
molče naprej hodili,
kod da nobenega
zgrešili in vedno
kot, hodili v temnih
bi nočeh, kot slepci,
gluhih bi ušes,
postali bomo.
Naj skrb nas bo
prav vseh, ko te
vrstice bomo brali,
morda se za
trenutek nasmejali.
A v nas, naj bi
ostala večna skrb,
za nas, da v mislih
vedno bomo zbrani,
imeli skrb za vse
bi nas, po ulicah,
ne bli bi gluhi, slepi,
sosedu bi bili,
prijatelj zvesti.
avtor: romano r.
Romano,
vse manj je, res. Tega se človek navadi in ne pomisli več velikokrat, da je tako... .
Lep pozdrav,hope
Ne vrag le sosed bo mejak.....
Lp
Zahvaljujem Hope, Westre na branju in komentiranju...
Lep dan, romano!
Romano,
Ja, takole je naše življenje, kmalu ne bomo nikogar več poznali ... kako žalostno, ampak psičke, pa imamo še in ti ne postavljajo zidov in ne zapirajo src pred nami.
lepo opisano, prava tema za današnji čas.
lp GJ
Zahvaljujem Gorski javor, me veseli, da vsaj nekateri začutite pesem v pravem pomenu zapisanega...
Nočko želim, romano!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: romano
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!