ki spiš v olju mediterana s tihim ognjem v hrbtu,

ki se opijaš z brbotajočo sokrvico iz dojk poezije,

ki mencaš skupaj s svojimi rablji pred vrati jutra,

ki skrivaš pod kuto tisoč nakradenih medenjakov,

ki ti pesmi brusijo tonzuro na hipodromu lobanje,

ki si mehkejši od vek, pod katerimi molčijo sanje,

ki si mavzolej, v katerem kričijo spomini junakov,

ki si raketa, razžrta od rje, zasidrana v zgodovini,

ki si veter in pest, pajacek v melasi možganovine,

ki si trubadur s srcem v škornjih, s struno v ustih,

ki vračaš udarce s kratkodlako nežnostjo morilca,

ki melješ ukradeno zrnje v žrmljah ubite naslade:

čistokrvni brezdomec,

ožuljen od etra besed.

Dani Bedrač