Beli list v dnevniku

Tam živijo stare sanje.
Duša odprla vrata.
Prazen list je bil,
kot zapuščena hiša.
Tukaj plešejo
duhovi prednikov.

Nekdo je tukaj pustil vrtnico...
sama raste in živi med ruševinami.
Moje srce je pogrešano
telo ne ve, kje je skrito
samo ve, da je nekje in piše zgodbo.

Srce se tiho vrača in vidi,
da sedim, tam na vrtu
zraven tiste vrtnice.
Ampak moja duša
je še vedno na koncu ulice.

Nikoli ne bo razumela,
kje se skrivajo sanje.
Moje srce je orožje,
ki se bori za ljubezen.
Beli list v dnevniku
se zapre in leže k vrtnici.

Želi, da še drugi berejo
moje sanje.
Kako se je srce borilo za njega,
Danes je moj pesnik
mojih besed.

NEVENKA