Nocoj

je dolga pavza,

misli so

dolgo spale,

ker je duša

dolgo sanjala.

Okus v ustih

je postal mrtev,

jezik ni več

zaznal jezika,

skromne besede

so se valile

kakor okrogli sod,

dokler niso pristale

v spodnji jami,

ki pokopava korake.

Jezik se redko

dotakne neba

in stisk rok

je prazen,

ker sama sebi

ne znam

vtisniti stiska,

zato potujem

daleč sama

in noč mi je priča,

da to počnem v času,

ko se ga redkokdo

spominja.

V spancu

ne štejem

več trenutkov,

postali so samo

še,

ker sem,

zaradi dihanja

in ker živim,

da mrtvim

voščim

mirno večnost

in še žive

spodbujam,

da sen je zdrav,

če so misli

srečne.

Vse zmagovalce

sem pokopala,

voda je narastla

in samo sama

še gledam v valove,

ki razvpito

prehitevajo

drug drugega.

Nocoj sem

nasedli brodolomec

misli mi zbujajo

budne občutke

približam sliko,

to si ti.

Jaz samo gledam.

Kot zaspani mrlič.

Včasih bi si rada zaslužila za trohico ljubezni,

tisto, ki je več od same navideznega pogleda.

Znova bi rada bila tvoj predpražnik, da ti bom

brisala obrise iz popotnih smeri, koder se izgubljeni

zatekajo, ko izginejo iz optičnega stvarstva, ko stopijo

sami vase v sredino, tam kjer ni stranpota, kjer je realnost

odkritih oči, brez preveze vsakdanjosti po eni cesti z

vsakim mimoidočim, pobeg iz ene poti, ko cepijo postrani

kot posušeni lasje v druge smeri. Tam kjer si ko si v mislih

umirjen in ti gre največ časa, tam bi bila. Ne bi ti pisala od,

ne bi sploh imela svojega mnenja, samo zaplavala bi v tisti val,

ki bi me prinesel znova v tvojo misel, ki ne bi bila samo za trenutek

kot mimobežna neznanka kot iks na levi strani, medtem ko stojim

na nuli in te čakam iz vseh smeri. Je dan mogoče premalo svetel,

da bi te odkrila? Sem mogoče prezgodnja za gmail?

Pisanje klasičnih kartic je postalo zamudno opravilo, hočem v sekundi.

Zdaj.

IŽ-lev