Nekoč se bom izdal.

Izza vogala besed bom presenetil sebstvo

in v zapisanem razbijal leporečje smislov.

Iz upognjenega hrbta življenja bom izvlekel rezilo usode

in ga položil na oltar nevidne spokojnosti.

Neuk dolgočasja kot poučen samodržec

bom pomolil srce k molitvi zadušljivega sveta.

Z neba mi bo bingljala izrezljana hostija grehov,

zalepljena kot neumorno zvonenje cerkva.

Ob nedeljah bom še posebej agresiven;

pritrkavanje na vest poscanih psic

in ležernih mačkonov bo zazvenelo kot horda

potepuških mnenj, padajočih v brezglavem galopu.

Oblastno bom nastrojen do mimoidočih,

in v stražnem stolpu zaklenjena morala

se bo hujskaško posmehovala razumu.

Razpokane opazke obrazov po stenah

se bodo razpraskale v sivino pogleda.

Čistuni in svetohlinci bodo skopljeni

v strahu samopomilovanja.

V zraku nasičeno kadilo svarila

bo prepoznavno le odpoklicanim.

In ko v mrtvaškem prtu  ne bo več obrisov telesa,

se dokončno odslovim, kot zbirka kratkih navodil

za nevsakdanjo rabo.

Dare Gozdnikar