Izbira I.

Odspati…

Večnost in z njo tisti trenutek,
ki te spaja z Bogom…
Zaradi lastnega strahu...
šibkosti, ki te dela človeškega.
Razum vodi tvojega konja v pogubo.
Jermen na prsih poglej,
postaja čedalje bolj šibek.
Temu kar svoboda pravimo,
je le krepkeje izkovana uzda,
ki vodi v odvisnost.

Boga ni…

Trenutek, ki večnost riše, v njej tone.
Tisoče barv, nobene razlike.
To razum modruje.
Uzda se upira.

Vse je le laž…

čustvo, razum, ujetništvo, svoboda…
Svojega Boga si sami ustvarjamo.
Zato je zopet vse laž;

Izberi si lepo laž,
kajti izbiraš zato, da si popestriš stvarnost.

Izbira II.

Izberem lahko trpljenje…
…zasužnujoč se z lastnimi strahovi
…sledeč sanje namišljene svobode
…seštevajoč lastne odvisnosti v deprisivnosti globine ali njena valovanja
…živeč obsesijo samega sebe
…škode, ki sem jo sposoben povzročiti drugemu
…obremenjen s pravico do razsodbe bolečine drugega,
prevzemajoč nase tisto pravico, ki je pripadala le njemu,
dokler ga nisem jemal v obzir.

Izberem lahko življenje…
Danes… kar sem…
V tem trenutku.
Projeciran iznad lastnih misli…
Odgovoren za lasten trenutek
…Zavedajoč se, da nisem sposoben oškodovati nikogar,
če sam noče biti oškodovan.
…Odrešujoč se lastnih strahov
…Sebe samega in ne ostalih, katerim nudim prostor v svoji bližini.
To kar dajem bom znal tudi sprejemati.
Česar ne bom znal dajati, ne bom sposoben sprejemati.
Ne bojim se poznanega...
samega sebe, lastnih hotenj in pa sanj…

Zavedam se, da nisem svoboden, da pa tudi nočem postati suženj lastnih umskih pasti.
Zavedam se, da se slabo mnogokrat rojeva iz volje po ustvarjanju dobrega drugim.
Vse je relativno in potrebna je velika mera prilagajajočega se duha, da to prebrodim.
Sebe samega, ne druge.
Ostali so koščki sestavljanke, razsipani po tepihu laži.
Kdor več, kdo manj.
Prav je, da tudi sam zasedem svoje mesto na taistem tepihu in postanem člen taiste sestavljanke.
Ne morem in nočem prevzeti drugačne vloge v življenju drugega.

Naivnost ima svojo ceno.
Le-ta je visoka in je nisem pripravljen izplačati.
Morala me je naučila razumeti in ne več trpeti sveta.
Izbral sem, da se ne bom podrejal mazohizmom in se utapljal v ljubezni drugega.
Nikomur ne bi pomagalo...
... prilival bi le vode utopljencu.
Zato, ko izbiram, se ne odločam nikdar s težkim srcem.
Izbira zahteva odgovornost več.
Ljubim izbiro in ljubim odgovornost, ki mi jo le-ta prinaša.
Hočem živeti kar sem izbral.
Nočem se obremenjevati z napakami iz preteklosti.
Zavedam se jih, kar mi pomaga dozorevati in spoznati kod se lahko še izboljšam…
Prevzemajoč lastno odgovornost.

Ne bom ščitil, ne gradil sten okrog ljubljene osebe.
Ljubil bom in konec.
Sprejel jo bom z njenimi vrednotami v dobrem in slabem,
da bi me le ona sprejela takšnega, kot sem.
Da bi me živela za to, kar sem.

Moja odrešitev je moja sreča.
Vkovana je v jeklen meč.
Meč, ki pretrga verigo odvisnosti, nasilja in mazohizma.
Meč, ki ga razgalim vsakokrat, ko si moram zarisati pot manjšega trpljenja.

Z njim režem nered in razvrščam lastne misli, uničujoč njih plevel.
Le-ta kopni, brez globje bolečine, v papir.
Meč, ki je lahko pero in pero, ki postane meč.
Izmenjujoča vloga, ki je vseprej drugo, kot bežanje od samega sebe.

Razprem se, proučujem se, spoznavam se in osvobajam.
Ud za udom.
Upam, da bom s tega sveta odšel, ne da bi se več moral vivisecirati.
Upam, da ga bom zapustil z globjo zavestjo samega sebe.
…Da se bom k univerzumu vrnil naiven, kot sem to bil na začetku.
Čist, v lastnem spoznanju.
Prost pred duhovi sveta in preteklosti.
Ljubeč kar se bo razprostiralo pred menoj za to kar je in ne za tisto,
kar bi postalo, če bi v to posegal.
Puščujoč nedotaknjeno čistost drugega.
Neobremenjujoč se z odgovornostjo njegovega življenja,
ki morebiti ne bo imelo ničesar deliti z mojim,
bo pa ravno tako lepo in pisano.

Ljubim razum, živim telo.
Razum istočasno ustvarja in uničuje.
Telo živi samo po sebi.
Samo po sebi se izraža.
Želi si ali odbija.

Razum poraja trpljenje, v kolikor ga ne prečistimo konceptov,
ki trpinčijo nas same in obkrožujoči nas svet,
poskušujoč preseči naša in njegova spoznavanja.

Mnogokrat je izrazni svet le krinka notranjega sveta.
Mnogokrat je notranji svet le krinka samega sebe.
Lastna spoznanja iščemo v najtemnejših kotih uma…
Opravičujoč se, tolažujoč se, živeč od sprenevedanj in dozdevanj.

V resnici se bomo iskali dokler se ne bomo odločili najti.
V tistem trenutku ne bomo več čutili potrebe po opravičevanju.
Ne bomo več objokovali in ne trpeli občutkov krivde.

Šele takrat bomo ljubili, kar bomo živeli.

Lara Arh