"duh na nebu", takole si prigovarjam: ker sem tretjino dneva v snu in več ali manj ne vem zase, a se vselej zbudim, kar seveda še ne pomeni da sem ozaveščen, se enako dogaja s prerajanji, le da so premori daljši. Smrt je zgolj iluzija, enako kot je tukajšnje življenje, pač, odstiram tančice.

Ko zapustim hišo telesa opazujem svoj pogreb, misleč da zgolj sanjam...ŽIVLJENJE JE UMETNOST

Lahko da, ampak kako vedeti, biti gotov, če je to res? 

Je dovolj nekaj takega kot 'notranji občutek' ?

 dokler ne predpostavljam "notranji občutek" gre za  zapahnjena vrata.