Čeprav mineva čas in čeprav je srcu mraz,
spet so čustva tu, ki se jih ustaviti ne da,
in na plan so spet prišla.
Zgodba stara se znova je začela
mrtva čustva zdaj so oživela.

Spominjam tistega se dne,
ko spet si ukradel mi srce,
ko po dolgem času sem videla zopet te.
Minili od takrat sta leti dve, ko mi samevalo je srce.
Ta čas ostala čustva so bila zlagana,
v resnici nobenemu drugemu predana.
Vse je feik bilo, in na hitro pozabljeno.

Kot da usoda bi hotela,
spoznala sem, da te še nisem prebolela.
Ta tvoja postava in nebeške oči,
kradejo mi zdaj prespane noči.
Preden zaspim, v zveznato nebo strmim
in potihom si želim, da te nekoč dobim.

Ampak srce me boli, ker me ne opaziš ti.
Počutim se kot zrak,
tako prosojno in nevidno,
opazujem te previdno,
in se bojim, da kontrole ne izgubim.

Rada bi se te dotaknila,
okus tvojih ustnic občutila
in se v objemu tvojem izgubila.

A vse se tako nemogoče zdi,
tako blizu, a hkrati daleč si mi.
Drugi pravijo mi naj ne obupam,
naj vase še naprej zaupam
in v to, da on nekoč le moj bo.
Danes, ko papir sem s solzami spet premočila,
sem sama sebi obljubila.
Zate se bom še naprej trudila,
ne nebom klonila,
vse bom storila,
da te bom dobila.

Mogoče, nekoč, nekega dne boš priložnost mi dal,
da me boš lahko bolje spoznal.
Da boš ugotovil, da nisem samo ena tamala,
ampak ta, ki za tebe use bi dala...
[size=10][/size]

Črni tulipan*