Četrtoaprilsko jutro zbujajo kriki galebov
in morje se lenobno preteguje v Cala Millor,
tu v dnevni sobi na Bella Visti 11,
pa se v skorajtišini kobaca rahel smrad.
Na stenah neupočasnjeno bledi citrona,
bledijo sončni vzhodi Novosibirska
in sončni zahodi Berlina,
ob zidovju pa nezadržno temnijo
nizki bambusovi predalniki in regali.
Na kostanjevem pianinu Petrof
se nabira prah ovenelega španskega bezga,
ki se zvira v repliki Piccasove vaze s sovjimi očmi.
Poleg stoječa svetilka si podpira nekoliko postrani poveznjen
pomarančen senčnik z luknjo v velikosti oreha.
Umazanobela preproga nosi na svoji grbi
truplo moškega šestinšestdesetih let
in strjeno mlako krvi.
Horst Hans Henkel ima zaprte oči
in blažen nasmeh pod sivim slapom brk,
ima razredčen siv venec las
in odprtino na vratu po nedavni operaciji sapnika,
ima sivo spodnjo majico s pivskim trebuhom
in kratke črne hlače z bosimi nogami.
Horst Hans je drugačen kot pred dvema dnevoma,
je le še bledosiv nemški torzo brez rok.
Ob njem steklena klubska mizica
prenaša par štirioglatih kozarcev,
tri prazne steklenice vodke Smirnoff,
v tulec zvit evrski petdesetak in sledi belega prahu,
ki pod dvema ploščama stekla ne skrijejo
okrvavljenega kuhinjskega noža Wüsthof.
Med mizo in usnjenim bež kavčem
rjavobel pes pasme stafordširski bulterier
krvavo reži v oglodane kosti rok,
ki so nakopičene pred njim.
Kavč drži v naročju
žensko šestinštiridesetih let
in četrto prazno steklenico vodke.
Svetlana Batukova ima motne oči
in zverižen nasmeh,
ima bujne svetle lase poveznjene v čop
in pod nosom kapljo krvi in mrvo beline,
ima razvlečen rožnat pulover
in zguljene kavbojke z rjavimi čevlji iz semiša.
Svetlana je drugačna kot pred dvema dnevoma,
je le še ruska osumljenka brez alibija.
Z Edmundom čakava na prihod dr. Garcie,
na Alejandra z mrliškim, na nekoga z veterinarske postaje,
da bova lahko zaklenila in zapečatila hišo.
Zdaj, ko nama ne bo treba skoraj dnevno prihajati sem
in umirjati vročekrvnih zakoncev,
bova imela več časa zase,
on za reševanje križank
in jaz za romane Agathe Christie.
Marko Skok - Mezopotamsky