
Obračaš se v senco,
skrivaš brazde,
ki tečejo v nevidno.
Na njihovem dnu
se larve strahu
izlegajo v misel
na jutro,
ko zadiši kava
in moja skodelica
ostane polna,
na neko svitanje,
ki ga srknem
z osamljenimi očmi
in te ni,
da odpoljubiš
zmečkanine.
Ne zamračuj dneva.
Odgrni ga z menoj,
dokler imava roke.
Osamljenost, želja po druženju, doživetju, lepa pesmica!
Naj bo lep tudi današnji dan Irena...
Irena,
odgrniva, dokler imava ...
lepo, hrepeneče
lp gorski javor
Hvala, Romano :)
Gorskijavor, ja, mine.....hvala ti.
Lp obema
Irena
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!