Pred pekovsko prodajalno poštirkana pupa poljublja pitbulla.
Medtem, ko cmoklja slino njegovega gobca, mirijade bakterij
porojenih v njeni nosni sluznici, vzhičeno pripravlja veselico
v obetu orgijskega parjenja. Iz dlak okrog pasjega vratu, ki ga
pupa vneto čehlja, skačejo orgazmično vzburjene demodikoze,
uši, srbci, pršice in rejene bolhe. Zdaleč se vidi, da je psu vse to
malce nadležno, saj se v prenaveličani navajenosti na vse hudo
tega sveta, lenobno razgleduje naokrog, da bi morebiti ugledal
kakšno godno pohotljivo psico (pupo sme namreč naskakovat le
v goleni, to pa ni ravno predel, ki mu ga je namenila mati narava).

Preko ceste zaveje vonj po menstrualni krvi, najbrž iz mesnice,
ki zmede psa, da sunkovito otrese glavo, pri čemer mu kosem
mastne sline poleti iz gobca proti v kotanji asfalta nastali kaluži
polni sumljive svinjarije podobne kozlanju. Zalaja, da iz sanjarij
o slastnih miših vrže, nedaleč stran, na tleh ležečo razpotegnjeno
mačko, ki jo brez premisleka ucvre proti bližnjemu grmu, da ga
kar potegne za sabo, kot tudi prepadeno pupco pripeto na povodec.
Par sekund traja kólo zaplesano okrog grma, dokler mačka gibko
ne zvisne za vogal prodajalne, pes pa se ležerno napoti proti prej
omenjeni kaluži, se zlekne obnjo, jo povoha, malce pohlasta njeno
vsebino in z nedolžnim pogledom, češ: Kaj pa je to takega? Pes sem!
počaka zardelo gospodarico, ki loveč sapo izpušča neartikulirane
glasove nestrinjanja, na las sorodne tem, ki se zjutraj slišijo iz štal.

Zahahljam se sam vase in pri bogu in vseh podobnih identitetah
ne vem več, čemu še stojim pred prodajalno. Obrnem se in neka
zblojena ptica nastanjena v krošnji osamosvojitvene lipe mi veselo
zacvrlika v pozdrav. Kurc gleda, si rečem, in to izzveni odrešilno.

Tomaž Mahkovic