Pesmi, ki jih napišemo, si zaslužijo, da jih kdaj pa kdaj preberemo, jih tudi popravimo, jim zrahljamo blazine, na katerih počivajo ... in tako klešemo svoj pesemski izraz, se ostrimo v lastnem poetičnem jeziku. Se zdajle malo ponavljam? Nič ne de.

Če pripovedujemo o občutenju narave, sveta, pojavov, dogodkov ..., poskusimo izbrati tiste impresije, ki so nas ostro ošvrknile, in ne le na splošno očarale - ter jih opišimo z nevsakdanjimi, še ne slišanimi besednimi zvezami. Je stara lipa zanimivejša od tisočkrat slečenih listov v jeseni?

Tudi z vsakdanjimi nauki in reki, s katerimi smo krmljeni preko medijev in komunikacije z dneva v dan, previdno v pesmih. Npr. Življenje je trpljenje ... - vprašajmo se, kako bi to lahko povedali skozi svoje besedenje - morda s

Cule mojega uboštva se stresajo s strmine. (A. Porenta, Poišči me.)

Bralec bo zagotovo sam našel prave registre v že vedenem, že videnem, že doživetem, da se bodo besede dotaknile njegove notranjosti. Bolj bodo drugačne od običajnih, na več notranjih svetov bodo potrkale.

Ana Porenta

Komentiranje je zaprto!