Je poezija, ki je, da je, ker hoče bit
in se ne sili biti, se le spisava,
kot se izrisujejo freske na steno
sosednjega bloka (in tudi našega,
ki pa jih skozi okno ne vidim)
ob sunkih burje v poletni dežek.
Je dež in je pijača, ki se dežju
sorodno vliva v ob šank pri-
slonjenega tipa (nalik mokri mareli
v kotu štacune), kot bi se slap
Sušec selil skozi glaže in flaše,
ki jih nagiba. In so glaži in so ne-
varnosti, ki jih prenašajo flaše.
So levkociti, ki varujejo tipa
pred nevarnostmi, pred vsako
okužbo, pred tumorjem pred mikro-
organizmi, kot Putinovi varnostniki,
resno nabildirani in hudo nevarni.
So tudi tiste tri – štiri kelnarice,
morda jih je tudi pet – šest in več
(kaj pa vem, je v vsakem mestecu
kakšna), ki jih ima ta tip nadvse rad,
kot svojega tiča (rad ga boža, ga gladi
in občasno ga tudi malčice mrcvari –
bi ga tudi obliznil, a se ne zmore to-
likanj skloniti). Je tip. Je pesnik. Je jaz.
Vse to je jaz. Moj jaz. Pa naj kdorkoli
karkoli reče, sem to jaz, skupaj s poezijo,
skupaj s kelnaricami in skupaj z levkociti,
ki so nadvse samostojna security bitja
v družbi milijavžentov drugih bitji, ki me
sestavljajo – bitje, ki sestavljam karkoli
že pač. In, levkociti (si mislim) si mislijo,
da so najpametnejši individuumi
stvarstva – edini itelektualci, razumiki,
ki streljajo vsak svoje kozle po vzorcu:
tujega nočemo, svojega ne damo,
medtem ko topoumno, brezbarvnim
ovcam sorodno, pasejo New Age
po krvnem obtoku. In je New Age
levkocitov in je njih poezija – poezija,
ki je, da je, ker se spiše, ne glede na
levkocite, ovce, za šank prislonjenega
tipa, dež, freske, blok, svet, vesolje
in ne glede na New Age kogarkoli.
Lepa pesma Tomaž !
lp ,Vesna .
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!