Ko zvezde zasvetijo v temi
temnijo v svetlobi ljudje
ko ugasnejo zadnje luči
vsak v svojo luknjo gre.

Ko iz vseh beznic sveta
še zadnja pesem zapoje
poslednja čaša udari ob tla
zadnjič zapleševa v dvoje.

Ko z lic ti izgine vročica
stoletje dolge sobotne noči
ko jutranji hlad vate pronica
in pianist nad klavirjem zaspi.

Še daleč je do toplega doma
počasen je tvoj majavi korak
s stene smeji se njegova podoba
namesto njega ki bil ti je drag.

Tisto soboto še živ je spomin
je odšel kar tako brez slovesa
brez pisma na mizi pasji sin
čeprav ti je obljubljal nebesa.

Samo ti veš kako dolga je pot
od princese do kraljice noči
čeprav vsi vemo da ni daljša
od bara kjer utopiš vse skrbi.

Danes je prav poseben dan
praznuješ obletnico odhoda
šampanjec dala si na stran
žiletko v žep in nekaj tablet.

Nič vrednega nisi pustila za sabo
razen par žalujočih mačjih oči
in hotne poglede za dobro babo
ki odšla je na pot kjer ni poti.

Ko iz vseh beznic se zasliši
poslednja pesem in zadnja
čaša udari ob tla boš že daleč
daleč stran od ponorelega sveta.

vidzigon