Tobak tolažbe v roki zaboli,
v celoti sonce dušo strupa obsveti,
bledečemu spominu le senca ostaja z leti.
Žarek me ne boža, v očeh me zdaj skeli.

V tisoče smeri se vlečem,
sama odhajam stran od sebe,
v še večjo iz že tako velike bede,
kaj bo ostalo od mene, ko se slečem?

Bom kleče rotila senco, da mi še sledi,
da ne posluša drugih zvonca
naj s svojo prezenco me slepi.

Dokler pa omama ne ujame konca,
torej, konca pastirjev mojih dni,
prosim, ne vzemite mi sonca.

Prosim.

zupancic