Ta pesem je tako mnogopomenska, da 'zadene' in bralec začuti njeno moč, zdi se, da se minus in plus nikoli povsem ne zlijeta v dokončnost.

Lp

A

Hvala Andrejka za misel! Nekako tako, se mi zdi, da je mnogokrat v življenju.    

Lep dan Dare

Hvala. Tako blizu, da je (sva) že skoraj eno. :) Lep dan Dare

Pozdravljen, Dare, tudi meni se zdi pesem zanimiva, se mi pa zdi, da bi ji morda bolj ustrezal naslov Midva? (namesto Zate), saj  ves čas govori o dvojini ... Premišljevala sem tudi, da bi pesem bolj zadihala, če bi ji odstranil velike začetnice in ločila, razmislila bi tudi o konstrukciji daljših verzov: Kot / ki /tako ... morda tega pojasnjevalnega "tako" niti ne potrebuješ:

kot brezno ki vase zeva vase

Tako veliko, da ga zgrešiva  

Kaj meniš? Lp, Ana

Zdravo Ana, naslov bo boljši Midva, tudi mene je že nekaj časa begal. Kar se tiče pa velikih začetnic in ločil, pa bom naredil par variant v kratkem, da vidim, kako se bere in tudi izgleda, kar mi tudi včasih nekaj pove. Hvala za ideje. :) Lep dan  Dare

Zdravo, malo sem se poigral tudi še s strukturo. Razmišljam, da bi dal pesmi ime V. Kot dvojina, spojena v črki V. Kaj meniš o tej ideji?  Pesem spodaj. Lep dan Dare

v

spopadu

temnega prepada

in luči na koncu tunela

kot brezno ki zeva vase veliko da ga zgrešiva

v

objemu

zemeljske plazme

in ledenikov dveh polov

kot voda ki teče mirno mokra kot najina žeja

v

propadu

osladnih agresorjev

in peklenskih dušebrižnikov.

kot vojna ki ima začetek dokončen da podleževa zmagi

v

preletu

mimobežnih misli

in betonskih zakonov

kot željaki zatipa srce vroča da nama kri zavrešči

v

daljavi

zadnje svetlobe

in prve črne luknje

kot vesolje ki prestreza prostor hitro da mu čas ubeži   

v

pogledu

usodnih sanj

in mukotrpne resničnosti

kot smrt ki povoha življenje silna da naju združi

v

bližini

privlaka singularnosti

in ukrivljene gravitacije

kot začetek ki se končuje zgoščeno vseprisoten da ga ni 

Mislim, da bo takole najbolje. Kako se ti zdi, in ostalim seveda? Lep pozdrav Dare

v spopadu

temnega prepada

in luči na koncu tunela

kot brezno ki zeva vase veliko da ga zgrešiva

v objemu

zemeljske plazme

in ledenikov dveh polov

kot voda ki teče mirno mokra kot najina žeja

v propadu

osladnih agresorjev

in peklenskih dušebrižnikov.

kot vojna ki ima začetek dokončen da podleževa zmagi

v preletu

mimobežnih misli

in betonskih zakonov

kot želja ki zatipa srce vroča da nama kri zavrešči

v daljavi

zadnje svetlobe

in prve črne luknje

kot vesolje ki prestreza prostor hitro da mu čas ubeži   

v pogledu

usodnih sanj

in mukotrpne resničnosti

kot smrt ki povoha življenje silna da naju združi

v bližini

privlaka singularnosti

in ukrivljene gravitacije

kot začetek ki se končuje zgoščeno vseprisoten da ga ni