Ne spomnim se

kdaj sem nazadnje zaspal

pred polnočjo

že kopico let

veki stežka zapreta pogled

ko pa

nastopijo sanje

v katerih nikoli nisem zmagovalec

še v njih sem

kar sem z odprtimi očmi

nekdo

ki ne ve kaj bi s samim seboj

vstopam v jutra

z vedno istim vprašanjem

in kaj sedaj

pa me kvartet

pernatih razgrajačev

povleče iz praznine

toliko nasmehov jim dolgujem

trhli korak postane bolj čvrst

in iz nič

se porodi drobec nečesa

zato sem še vedno tu

precej obrabljen

a tu

kjer je sonce in dež

jutra in dnevi in noči

tu

kjer mogoče nekje

preži dan

tako zelo drugačen

z vonjem po jutru

brez vprašanja

zakaj sem še vedno tu.

igor žuravlev