Takrat

Po steni se krivenčijo sence.
Obstanejo ob tvojem obrazu.
Molče šteješ do naslednjega premika
oči, rok, jezika. Senc.
Ko ti na obraz lega temina,
se predaš upočasnjenemu gibanju.


Ujameš moje misli …
Odpihnila sem ti črne oblake s čela,
da sije modro.
Nekoč-takrat, še veš?

Kadar sem najbolj sama
slonim na spuščenih vekah noči
in poslušam v tišino.

murka

Ana Porenta

urednica

Poslano:
25. 06. 2016 ob 21:27

Dialog - bližina, ki presega besede, ki se bohoti v prostorih tišine ... meni se je zazdel verz Nekoč - takrat, še veš? odvečen. Premisli,

lp, Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

murka
Napisal/a: murka

Pesmi

  • 20. 06. 2016 ob 18:40
  • Prebrano 571 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 173.49
  • Število ocen: 8

Zastavica