Takrat
Po steni se krivenčijo sence.
Obstanejo ob tvojem obrazu.
Molče šteješ do naslednjega premika
oči, rok, jezika. Senc.
Ko ti na obraz lega temina,
se predaš upočasnjenemu gibanju.
Ujameš moje misli …
Odpihnila sem ti črne oblake s čela,
da sije modro.
Nekoč-takrat, še veš?
Kadar sem najbolj sama
slonim na spuščenih vekah noči
in poslušam v tišino.
Dialog - bližina, ki presega besede, ki se bohoti v prostorih tišine ... meni se je zazdel verz Nekoč - takrat, še veš? odvečen. Premisli,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: murka
- 20. 06. 2016 ob 18:40
- Prebrano 748 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 173.49
- Število ocen: 8