S silo vseobsegajočo Spet si svoje strune zlate Jih napel, posul si s točo Nam pragózda mračne kraje. Tvoje trme teža nosi Tu sem temne te oblake, Drevja in kamenja kosi Mečejo se v izdajalce. Kdo po gozdu v groma času Gre preganjan, gnil od vlage? Je tlačan na slabem glasu Ali lovec sredi jage? Če tlačan, ni črn oblečen, Čas prečuden, če je jager. Grof iz Turna neposrečen Čas je šel na potovanje. Kaj te v kraje, kraje mračne, Ko Perkun vsem kaže strašne Jeze svoje sile zračne, Grof iz Turna, grof Voglajne, Vleče v vlažnem vetra zraku? Veter vodo vleče vate, Mraz te žre že ob somraku In ogroža tvoje zdravje. Tam te v temni tajni hosti, Tam votómka tvoje častne Željna je je prisotnósti, Části tvoje znake zlate. ''Pa si prišel pome v hoste, Plemič, po vremenu takem?'' So besede njene goste, Turnu glas razum prevzame. Nese k njej ga negotovost, Nima nádzor nad premamljen Trup, nad mislimi kakovost; Gre do nje in jo objame. Lune luč oblak prekrije, Le še les svetlika mal' se, Vetra glas med drevjem brije, Njiju pa posrka vase. ''Skrivna sreča spremenljiva S tabo v spanju se pokaže, A je, vedi, grof, minljiva In celo usodna zate. Prágozd pil preveč je svojih, Prêveč polj kri prebivalcev In po, Turn, po rokah tvojih Ni več vame verovalcev. Smrti sem poslala vate S sê, ko si naslonjen name Bil; dragulji, plošče zlate Bojo črvom za okrase.''

Zxaegz