Všeč so mi pesmi, ki  nekaj povejo in dajo nauk, kot tvoja.

Jaz jo razumem kot izpoved srčne sreče in poduk : NIKOLI NE OBUPAJ!

Lp. gorskijavor

Hvala, moj angel ste. Šele v jeseni moje poti skozi življenjske čeri sem spoznal, da lahko vnukinjam pustim za sabo, ne samo materialne dobrine, temveč tudi utrip srca. Imam dve primorski vnukinji stari 2 in 4 leta in dve štajerski 8 in 10 let s katerima živimo v isti hiši. Verzi so nastali isti trenutek, ko sta se vrnili iz dvodnevnega bivanja pri drugi babici. Manjkali sta mi. Srce je kot kamen postalo...

Moji verzi so pripovedni oz. izpovedni, saj so to moji prvi koraki, kateri sežejo nekaj mesecev nazaj, od takrat  sem TV zamenjal za moj utrip srca ter spoznavanje in učenje iz vašega. Tudi starejši potrebujemo pohvale, tudi za nas je to spodbuda, saj smo tudi mi včasih na razpotju. HVALA.

Dobrodošel in pohvala tudi s strani uredništva. Piši naprej, Felix, spremljali te bomo in vzpodbujali, če boš hotel, pa  tudi pomagali pri pesniškem izrazu.

  Tole je dobra izpovedna pesem o pogrešanju, ki nam ob zaključku pove, kar si nam pozneje tudi v komentarju razkril.  Še en nasvet: Ko pišeš, se odloči, ali boš pisal v rimah ali v prostem verzu. Pesem se  ponavadi nedodelana, če "slučajnostno" kombiniraš oba stila.

LP, Lidija

PS: pohvala tudi za ukinitev gledanja TV, ki je, po mojem mnenju (če je neselektivno seveda) sredstvo za poneumljanje. Morda se kdo ne bi strinjal, ampak vztrajam pri svoji trditvi! :) ;)

Lidija hvala, malo pozno pa vendar od srca, 

sprejmem ponujeno roko, saj se še vedno iščem, zato je ponujena roka moj kažipot.

Lep pozdrav, 

ob moji običajni ponočni uri, katere so samo moje, vsi že spijo, ostala sva samo jaz in srce, ki mi ne pusti spati.