V LIJIH ZARANA
mar stočeš cvetana ...?
ko v lijih zarana
skodrčaš pahovke
prezrelo poljé
nje svilnate bíle
opravljene v tile
mi v stance ovijaš
da ubesedeni spe ...
mar jočeš neslišno ...?
ti osorej ni gvišno
čez podolja zaveti
na brežuljke drmé
al' skelijo jeseni
v nemotah kopreni
ko jeki spominjanj
v zagrinjalih krne ...
mar puščaš odprto ...?
al' odstiraš zastrto
tisto prekleto stezico
v prisoje globin
tja v rašče brezpotja
in pletež srobotja
kjer črko na črko
klije škržolic tercin ...
Dobra je Sašo, dobra.
Saj ni diktator tisti ki ima vse odgovore enake na različna vprašanja...
Lep pozdrav,hope
Lepa hvala, Hope. :-) Ja, ja, pravzaprav res ne ...
Lp, Sašo
Pesem, ki znova preseneča s svojim nenavadnim (arhaično botaničnim) jezikom, zazdi se, da so podobe prežarjene s posebno lučjo, divje, zaraščene in skrivnostne, kot tudi pesem sama, čestitke,
Ana
Lepa hvala, Ana, za to posebno pozornost, in seveda za Podčrtanko. :-)
Lp, Sašo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sašo
- 19. 06. 2016 ob 19:03
- Prebrano 887 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 287.71