Šumeče listje pod nogami
in praprot, ki zaustavlja pot
in te oči, le kam strmijo?
Kot da poznam jih od nekod.

Njen se pogled na listu ustavi
v njegove žile zastrmi.
"Močno zapihaj vetrič mili,
naj k meni list ta poleti!"

Njegove žile kot poti so,
delijo se na vse strani.
In ena mi jo je speljala,
zadala rano, ki skeli.

Prinesi listič njene misli,
prinesi jih prek teh dreves!
Mogoče se me še spominja,
mogoče name misli res.

Pobožala me je s pogledom.
Na njenih licih plah nasmeh
povedal mi je, kar sem upal,
spet srečna sva na teh poteh.

Pop Otnik