Čas beži,
dan se v daljo gubi,
sonce nežno obseva zemljo,
poslednja svetloba objema nebo,
v dalji izgublja poslednji se vlak.

Vidim množico ljudi,
nemo strme predse in zdi se, da ničesar ni,
ko zreš v njih otopele oči,
polne žalosti, obupa in
davno izgubljenih sanj,
meglenega jutra poslednjega dne.

Maja Kržišnik