Po sivih gorah se oziram,
ne vem kam vleče me oko.
Na palice se že opiram
želim si gor, samo kako?

Steze so težke, skale strme.
Kot v mladih letih, takih ni,
a zdaj nihče me ne obrne,
čeravno več nazaj me ni.

Jih s težko nogo premagujem
bolj vedno truden je korak,
zato pa še ne obupujem
četudi komu sem čudak.

Čeprav počasi gor se peham,
kot mlado srce spet drhti.
Sem že na vrhu, ne odneham,
dokler ni konca te poti.

Z nasmehom se ozrem v dolino:
"Kaj muka, ko ni mladih nog!"
Z očmi pobožam to milino,
ki v rožah cvete naokrog.

Zavriskal bi od same sreče!
V daljavi slišim vaški zvon,
nazaj v dolino spet me vleče,
saj to je bil moj zadnji vzpon.

Pop Otnik