Amigo que passa ko se kopaš
v slepeči praški svetlobi pletoč
mrežo nadresničnih sanj ki jih
je sanjal tudi Vitomil pa Hrabal
ko je hodil po istih ulicah kot ti
ki si jim podelil imena od nekdaj
njihova in tudi če pozabiš vse poti
te one niso pozabile kako kaj
najina rue de fleur se še kopa
v večnem razcvetu ali pa obuja
blagodejno minljivost vsega kar
traja tudi skozi tvojo pesem ali
song ko se zaganjaš vase kot
tiger strastno kot košuta ubežno
preden jo poljubi strel da zaspi
na poti kakor ti poslednji bard.

Bil si tam kjer sanje narekujejo
resničnost ko se slečejo ceste
in te izvržejo na rob noči takrat
je volčja ura tvoja odrešitev ker
v njej si lahko tako da te ni ker
v njej še beg si oddahne preden
zbeži novemu begu naproti in
kaj naj zdaj rečem ob koncu te
igre ko nikogar več ni obraz si
obrnil premraženemu soncu in
ga vrgel v ledeno magmo sledil
si svoji želji čeprav si vedel da se
ne bo končalo saj je kakor veva
smrt samo začasna kot ko se
utrujena starka usede na kamen
polstoletne pozabe tvojega rojstva.

Se še spomniš ko si moji svobodi
podaril ognjeni meč in ščit iz bodic
ki ščitijo pred samim sabo tvoje
pesmi so iz slane puščave jezika
tvoje pesmi od daleč prihajajo k sebi
praviloma divje redko apolinične
neukročene sajaste od spomina
sijoče kot mrtva zvezda še dolgo
potem ko je ugasnila kot še tleča
cigareta ki ti olajša pot do sanj.

Puer aeternus je dobil ime po tebi
zato te je materija zaman zvijala
na svojem hrbtu medtem ko je
tvoj duh gradil utrdbe na pesku
ki polzi kot beli dan v črno noč
in se nabira na robu tvojih vrtov
ki dišijo po začasnosti ljubljenj
s sabo kljub oklepu ki ga plemič
iz Manche pripenja na bardsko
kri ki s ponosom vre skozi tebe
pesnik kraljice noči Vid Žigon
ti to govori da skupaj dosanjava
sanje v sredobežnosti srečevanj
ki naju prebadajo z milostjo rablja
na točki pozabe Biti ki je Ni nekje
med eno in drugo postajo ko se
slečejo ceste in ko nikogar več ni.

vidzigon