Brez predsodkov rasteš skozi
našo hišo z nobenim dejanjem

te ne moremo doseči ob tebi
vsaka misel razbije se kot val

pod tvojo streho ki je večja od
neba minevajo rodovi njihova

imena hraniš kot živi sarkofag
če bi spregovoril bi odplaknilo

besede ker ves čas goriš ti niti
plamen ne pride do živega še

Noetova barka ima tvoje stene
brezskrbni smo lahko samo ker

vemo da obstajaš kralj dreves
odljuden v lastni senci ko v tvoje

lubje vklesujemo začetnice imen
naše lastne rane polzijo po tebi

z neobčutljivostjo magme če bi
presekali to čvrsto popkovino

sveta bi se svet gotovo izgubil
tja nekam v vesolje pomembno

je imeti hrast na svojem dvorišču
četudi samo v sanjah poslušati

zgodbe o začetkih sveta učiti se
poslušanja nenehnega oprezanja

za svobodo kot partizani v bitki
ki je ne smemo nikoli končati

internacionala pesem hrasta naj
bo intimna izpoved naših otrok.

vidzigon