Skozi gozd se je žarek prebijal.

V sanjah je iskala in jokala,

trpljenje je v solzah rodila,

vse bi storila da bi njega dobila.

V sanje je prišel, kot jutranja zarja.

Segel ji v dlan in tesno prižel,

solzi sta zdrsnili, se kot roža odprli.

Ostani v sanjah, bom vedno s teboj.

Njegove besede še vedno zvenijo,

čuti objem, naj odpre oči,

je vse to res, se ji vse samo zdi,

vsa še vedno dehti ter se boji.

Počasi odpira oči, a duša ji to ne dovoli,

posluša, tipa, srce ji močno utripa,

kaj naj stori, so to le sanje, še živi,

v dlani čuti, kako duh drsi, med prsti ji polzi.

Iz oblakov sliši melodijo, zvezde žarijo,

pri vratih stoji, čuti nasmeh,

njegov odmev in  dotik srca.

Pridi, ji reče, vsi že čakajo, ti si zvezda…..

Felix