
Sprva je bilo eno samo sonce.
Pa je ob svitu obležalo sredi kapelj trave.
Zgolj nekoliko kasneje
se jih je tam spočelo že na desetine.
Ta smo odnesli domov.
Na ramenih.
Hrbtih.
Ko smo se nato trudni ozrli navzgor, smo videli novo,
ogromno, ki nam je ves čas sledilo
in vendar smo se bali verjeti,
da jih je lahko tako veliko.
EN ŠKRAT, Albin
Uzrli - ozrli
Ozrli smo se nekam
Nekaj smo uzrli
Drugače pa, obetavna pesem,
a me zaključek ne prepriča oziroma me s tem: a vendar ... ne nagovori in mi obrne tok misli v nesledljivost v primerjavi s tem, kako si zgodbo lepo začel. ... naj raje rečem, da je nedoumljiva, da zaključek nekako ne potegne, ali da samo jaz ne razumem :)
Lidija, najlepša hvala za komentar.
Škratka sem odstranil. Očitno so bili včeraj tudi oni zelo aktivni :)
Zadnja dva verza sem nekoliko popravil, upam da na boljše, kajti želel
sem nekako izpostaviti nasprotje med našim zaznavanjem (oz. strahovi)
in dejanskostjo.
Lp, albin
Mala sonca v soju jutranjih žarkov v rosi življenja... in veliko sonce na nebu... tako jaz berem.
lp
Li, najlepša hvala za tvoj pogled. Me zelo veseli.
Lp, albin
Morda takole: " pa smo se vseeno bali verjeti ... " ?
( izpeljava se mi zdi tako malo blažja ... Namreč, na začetku tale bojazen verjeti sploh ne nastopi, pa bi se na koncu pesmi " še kar bali ..."
Ne vem sicer, če sem bila dovolj jasna, ampak med korpusom pesmi in njenim zaključkom je nekakšna vrzel ...
Mislim, da sem sedaj razumel.
Kaj pa, če bi zadnja dva verza uvedel preprosto z "in vendar ..." ? Rad
bi se namreč izognil besedi "vseeno", kajti v prejšnji vrstici imam že
"vse", oz. "ves".
Hvala in lp, albin
Dobra rešitev☺
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!