odideš kdaj v posejan nasmeh
na obrobje pokošenih trav
kjer spijo sence razprostrtih vej
v zakoreninjeno podrast
in rezke črte brazgotin
med bledikave škrbine
v tiste blagodejne slutnje
za ogradami nevidnih vrat
v zaraščen vrh kamnitih miz
tam je zvezen rdeč cvet v prt
poveznjen v pesem trepetlik
pokrčiš dlan razvejane poti
ujameš roj razsutih zvezd
v lahen tren minevanja
le vzgib v zasuk drobi zatišje
..hvala li
..hvala pi
..me veseli
lp
dama
Pesem, v katero prehaja spokojen svet, rahločutni in filigranski opisi narave, ki seže v človeka, gradi posebno zatišno atmosfero, čestitke,
Ana
Šele danes sem jo prebrala (bila sem dalj časa odsotna) in jo še kar požiram tako je dobra... znaš ujeti dihanje narave.
Objem
Andrejka
..kako sem vesela..Ana, najlepša hvala za dovršen uredniški komentar in pohvalo!
Lep pozdrav!
Hvala tebi Andrejka, vedno cenim tvoje mnenje.
Objem
Prav tako hvala vsem za ocene in izbor.
Lep pozdrav
dama
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dama
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!