Gledam te kako spiš.

Spokojna,

umirjena,

izpopolnjena.

Klečim pred teboj in

v dlaneh držim tvojo roko.

Parket se mi zažira v kolena.

Božam ti lice in 

s prsti pletem kodre.

S hvaležnostjo napolnim prostor.

"Hvala.

Za sladoled na morju,

za svobodo,

za napihljivo blazino,

Hvala za smeh,

skrb ter

ljubezen.

In hvala za življenje."

Začutim mokro rjuho

na katero zadnje pol ure padajo moje solze.

Še zadnjič te poljubim, ko

oster moški glas prereže topel zrak v sobi:

"Prišel sem po pokojnika".

Sesujem se na tleh in 

v meni se naseli neizmerna praznina

s katero bom do konca svojega življenja

polnil vesolje.

Egoist