So stari soneti v pajčevje odeti.

Nihče ne prebira več njihovih vznikov,

ne lušči ven rim, niti solz in ne krikov.

Vtrl prah se je s plesnijo vanje pred leti.

Če vzameš jih v roke, vezava razpade,

papir preperel se ti trga na dlani,

Veš. Tisti stih večni, na dvanajsti strani,

na veke ohranjal bi pesnika nade.

Odpiraš v pozabi podstešja spomine

s strohnelimi bukvami v ničnost spojene

in isti stih iščeš, dokler mrak ne mine.

Ko končno spoznaš, da ni knjige nobene,

ki dvanajsto stran, pričo neke davnine,

hranila bi zate. So rime 'zgubljene.

Lidija Brezavšček - kočijaž