Nihče ne izve

tema zakrije

besede tišine

v grob se odnese

kar ne izdaš

razen da te grize

ti pipa možgane

in pri belem dnevu

ustvarja fatamorgano

z grehom

na sredi čela

in kamnom

v prsih

sestavina bolečine

mesec dni odvečnih besed

nesmisel ki meji na norost

le kaj bi bilo če to zamudiš

da ne ujameš ur

ki kažejo drugo smer

padem na kolena

pred ogledalom

in si rečem nesrečno

hotela sem samo tisto

o čemer sanja

moja domišljija

a je to greh

in tišina zaorje

v sredino srca

krvavim

navznotraj

gluhonemo

topim

slane kaplje

robček je moj asistent.

IŽ-lev