Ko v svetli noči
po Zemlji razlivaš svoj sij,
vate zrem, oropana romance.
Ne morem več prositi te tolažbe,
naj vsaj tvoj žalostni obraz bo z mano,
ko daljavo let s spomini premagujem.

Zgubila si skrivnostno moč.
Kaj zdaj bi videl v tebi Kette?
Nič več ne smeješ se pijancu.
Nič več ne kápajo ti solze z lic.
Ne prižgeš se in ne ugasneš.
Ne šepetaš ljubimcu.
V šali več ne pomežikneš.

Človek zbrisal ti je oči in usta.
Postala si dosežen satelit,
s kraterji posuta, krogla pusta.

lovrenka