Vedno pravi čas

Čas mi vztrajno dogoreva.
Svit. Čez jutro, preko dneva.
Do večera se ne obira
in na hipce se ne ozira.
Skače čez naborke sreče,
včasih jokce v svoj kot meče.
Nujne posle si prihrani
za pozneje. Ne ohrani
niti smetke, v noč prodira.
Z jutrom vtke me v vlek nemira.

Čas mi smisle v zrak odnaša,
če bojim se, me ne vpraša.
Jaz pa gledam iz vagona,
ki odpihne ga s perona
mojih ustávljenih trenutkov,
nespoznavnih sanj osnutkov.
Večnost sem potrebovala,
da sem, potnica, spoznala:
Nimam zanke, da ustavi
čas. Ta gre v trenutek pravi.

Lidija Brezavšček - kočijaž

Komentiranje je zaprto!

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 25. 02. 2009 ob 20:36
  • Prebrano 659 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 306
  • Število ocen: 29

Zastavica