Sem kot vreča peska

le da bolj postaven

in precej neumnejši

ker omenjena vreča

ne piše in omenja do onemoglosti

drevesa in reke in čaplje in race

in klopice in vlake

za katere še ta vreča ve

da te še dolgo ne bo

v nobenem od prispelega

a jaz še kar vztrajam

in se ne dam izbezati

ven iz sveta

v katerega otročje verjamem

da me pogreša

ker drevo bo zmoglo brez mene

tako kot vse ptice

ki so mi tako pri srcu

celo domače

in ti

tudi ti bi najbrž zmogla brez mene

veš

mračne sence so zopet tu

in tišina

za katero sem naivno verjel

da je premagana

v resnici pa sem jaz ta

ki močno diši po porazu

po spoznanju

da se nikoli ne rode jutra

ko bo dan imel smisel.

igor žuravlev