Jasno
nebo se je nabralo v grožnjo
naelektrenost blisnila
pretresla molk
ugašanje
prevpil grom
za njim tišina
povlekel si me ob seneno kopico
dišala je po sončnih dneh
spet se je nekaj zbudilo
kot pesem črička na poletje
nekaj je šepetalo
da je pokošeno
bilo mi je vseeno
za vonj vlage in trohnenja
želela sem biti le glasba
ki jo pišeš name
pozabiti
da je zadušnica
in bom ob koncu neurja
sama mrmrala
pod sivim nebom
ljudje pa bodo govorili
vedro je
kot da hočejo reči
nimaš več oblakov
da bi z njih zdrsnila
na strnišče
Kaj mi drugega reči, iz sebe izvleči, kot le bistre jasnine, spev poeme te zven ... :-)
Lp, Sašo
vačsih je dobro tudi jasno ;)
hvala, Sašo
Lp
I.
... in naj traja, četudi po blisku in gromu;
čestitke in lp, koni
...in res je takrat vseeno.
Lp,
T.
Hvala, Koni :) če ne traja, imamo spomine na senene kopice ;)
in, ja, Tamara, takrat je vseeno :) pa četudi veš, da te bo udar sežgal ;)
Lp in objem
Pi
čestitke za pesem s tako jasnimi in nevsiljivimi metaforami in simboli, da nam jih ni treba prav dolgo razvozlavati :)
jasno jasna!
ker pa ne morem iz svoje kože in ker veš, da se vtaknem v vse, ob kar se spotaknem, samo še tole (majčken skladenjski popravek, če dovoliš):
nimaš več oblakov
da z njih zdrsneš
na strnišče
>>>
da bi lahko z njih zdrsnila
na strnišče
LP, Lidija
Hvala, Lidija.
da bi z njih zdrsnila?
Lp
Irena
JA, tako tudi☺
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 30. 05. 2016 ob 11:02
- Prebrano 859 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 484.9
- Število ocen: 17