Cevasti prehod,

Na katerega začetku stojim,

Povezuje vse tisto, kar pogrešam.

Toplino glasu in vse

ostalo v hrepenenje spremenim.

A zdaj oziram se okoli in navzgor,

strmim v srebrno zlati tunel,

moj katarzičen simbol,

vstopam skozenj, v čas brez mor,

naproti rokam, ki me

odvezujejo starih spon.

Stopam skozi fuzijo, brez analize

tistega, kar me obdaja,

hočem le, da razum odpade

in da me čutni svet razvaja.

stopam in mečem proč

brezplodnost, stare upe,

zlati dež me pospremi skozi obroč

vesolja in z upanjem v roki

Me vrže tja, kjer življenje se bohoti.

Almaya