tvoja zelena koža
gladka in napeta
danes že mestoma rdeči
še včeraj cvet
se jutri
nezadržno
levi
v seme

včasih oddaljena
z vžganinami
cediva sokove
skritih ureznin
ni križišč
le vzporednici
tečeta
po bregovih
širokih voda

takrat
se na bledem obrazu
prestrašene zarje
zariše privid
golih rogovil
skrivenčene
jablane
le nekaj trpkih sokov
se še pretaka po skeletu
ki krtoviči
svoje črne
lišajste prste proti nebu
kot bi slepi
tipali
za izgubljenim sadom

Had je morda daleč
a detel mi
vsake toliko
luknja deblo
trka
da ne
pozabim šteti
krožnih poti

in odprtih vrat

petja