Prav vsakič, ko gledam, ko Sonce zahaja,
me rdeča svetloba s spomini navdaja,
ta dan, ko mi cmok podarila je Kaja
in s tem zapečatila vrata do Raja.

Pomeni mi tisti trenutek veliko,
naredil je v mojem življenju razliko,
ker stavek otroštva zaključil je s piko,
v naslednjem poglavju sem mislil na Niko.

Bilo je to prvič, da sem ob dekletupo
pomislil, da sva čisto sama na svetu,
a bil brez moči sem prot' njenemu vetu,
pustila me samega je že po letu.

Nato naletel sem na nekaj let suše,
ljubezni poti sem uničil do duše,
je srček zaudarjal kot mrtve vse skuše,
a neka se Sara ni bala katjuše.

Ne vem prav natančno, zakaj sem jo omenil,
ker nisem ji ravno veliko pomenil,
čeprav sem od glave do pet z'lo jo cenil,
srca ji žal nisem nikoli zaplenil.

Prav vsakič, ko gledal, ko Sonce zahaja,
mi solzica sreče po licu nagaja,
a vedno se misel mi v glavi poraja:
"Kaj pa, če vseeno še možnost obstaja?"

Domen Bremec