za divje steze
neuhojene
in nedostopne
za vznemirljivo šumenje
od vetra česanih
junijskih trav
utripaš

kadar umirjena
pod radostnimi
baročno nakodranimi
oblaki
in skoznje pronicajočimi
tipalkami ognjene zvezde
razprem še včeraj zakrčeno pest
v voljno dlan

z lahkotnostjo zimskega kristala
sedeš nanjo

za trenutek

použijem žametne barve
tvojih zgodb
ki bodo odsevale v večerih
oropanih
bližine tvoje tihotne elegance
občutim njen ritem
lepoto vsemogočnega
ki si jo zložil
za delček časa
samo zame

vsakič

gostim
mrakobno hotenje
da bi izsesala
esenco
te igrive svobode
se dotaknila tvojih kril

pa vendar

se vsakič

zavem
nizkotnosti
tatov krvi
in žalosti
ki bi si jo nalila
v čašo
če bi poskušala

zato te
znova
in znova

odprtih vrat
srca

pustim odleteti

petja