Ura na steni pocasi odsteva do polnoč.
Tmno je,vsaj vne, v naravi, v svetu a tudi v meni.
Spet ta občutek, tak čuden, žgoč,
gledam uro tiho in mislim, da vsi spomini so njeni,
a tako so mi dragoceni, 
kot čas, ko padajo listi  jeseni,
kot sonce s svojimi plameni,
sončni vzhod, zaide kot spomini.

Spet dvignem glavo, spet sm sam, edini,
tavam po svetu, izgubljen po praznini.
Senca mi stoji ob strani, spršujem jo a molči.
Od nekdaj bila je tiho, kot da bila zakljenjena v ječi.

Skušam najti odgovor a ni nic niiic, noben ne pomaga.

Dvanjast, slisi se zvon, ki prekine tisino,
misli se ustavijo, spomini zbledijo.

Archimedes