Če bil bi dvodebelno drevo bi
lahko z enako močjo mislil na

dve osebi hkrati ne kot grm ki
misli na vse enako ali kamen ki

mu je vsaj navidez vseeno samo
tvoj otrok raste skozi tvoje deblo

gleda s tvojimi očmi misli samo
na tisto kar gleda pomislim na

staro nerabno češnjo na našem
vrtu na njene skrivenčene veje

kot rentgen naše duše na grčavo
deblo kot pleča človeka vajenega

udarcev črno od sprijaznjenosti
in brez trohice obupa tvoja duša

mnogo starejša je od moje gleda
me nemočno a odločno nemočno

a z jasnim pogledom sladkim kot
tistih nekaj redkih jagod na stari

češnji ki jih obiram naslonjen na
majavo lestev spomina spet sem

sam v gozdni hiši spodaj v mestu
ljudje na katere mislim krožijo

okoli svojih sonc dobro je misliti
dobro stare češnje že davno ni več

odlomila se je kot veja na kateri
sedim ko poskušam brezuspešno

najti pot do dveh življenj hkrati
od tistih nekaj kolikor jih živim.

(iz zbirke Drevored, LUD Šerpa, 2010)

vidzigon